Delovna opredelitev antisemitizma Mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst

Mednarodno zavezništvo za spomin na holokavst (IHRA) povezuje vlade in strokovnjake, da bi po svetu krepili, širili in spodbujali ozaveščanje o holokavstu, ohranjanje spomina nanj in njegovo raziskovanje ter zagotovili izpolnjevanje zavez iz stockholmske deklaracije iz leta 2000.  
 
Pravno nezavezujočo delovno opredelitev antisemitizma je 26. maja 2016 sprejelo 31 držav članic Mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst:

»Antisemitizem je dojemanje Judov na način, ki lahko izraža sovraštvo do njih. Govorno ali fizično izražanje antisemitizma je uperjeno proti judovskim ali nejudovskim posameznikom in/ali njihovi lastnini, proti institucijam in verskim objektom judovske skupnosti.«

 
Kot smernice pri delu so lahko Mednarodnemu zavezništvu v pomoč naslednji ponazoritveni primeri:
 
Antisemitsko izražanje je lahko usmerjeno proti izraelski državi, ki se dojema kot judovska skupnost. Kritiziranja Izraela na podoben način, kot se kritizirajo druge države, pa ni mogoče označiti za antisemitsko vedenje. Antisemitizem Jude pogosto obtožuje želje po škodovanju človeštvu in velikokrat zvrača krivdo na Jude, ko »gredo stvari narobe«. Izraža se v govoru, pisanju, vizualni obliki in dejanjih ter se opira na škodljive stereotipe in negativne osebnostne značilnosti.
 
Ob upoštevanju splošnega okvira lahko sodobni primeri antisemitizma v javnem življenju, medijih, šolah, delovnem in verskem okolju med drugim vključujejo:

  • poziv k ubijanju ali ogrožanju Judov v imenu radikalne ideologije ali skrajnega verskega nazora, pomoč pri tovrstnih dejanjih in njihovo zagovarjanje;

  • širjenje zavajajočih, nečloveških, zastrašujočih ali stereotipnih domnev o Judih ali o moči judovske skupnosti, kot sta predvsem mita o svetovni judovski zaroti in judovskem nadzoru medijev, gospodarstva, vlad ali drugih družbenih institucij;

  • prelaganje odgovornosti za vsa resnična ali namišljena hudodelstva, ki jih je storil judovski posameznik ali skupina Judov, ali celo dejanja, ki jih niso zagrešili Judje, na celotno judovsko ljudstvo;

  • zanikanje dejstva, da so nacionalsocialistična Nemčija, njeni podporniki in sostorilci med drugo svetovno vojno izvedli genocid nad Judi (holokavst), ter zanikanje razsežnosti, mehanizmov (npr. plinskih komor) in namernosti tega dejanja;

  • obtoževanje judovskega ljudstva ali izraelske države, da so si holokavst izmislili ali da pretiravajo pri opisovanju dejstev;

  • obtoževanje judovskih državljanov, da so bolj zvesti Izraelu ali ugodnostim, ki naj bi jih Judi uživali po svetu, kot interesom držav, v katerih živijo;

  • odrekanje Judom pravico do samoodločbe – na primer z zatrjevanjem, da je že sam obstoj Države Izrael rasistično prizadevanje;

  • uporaba dvojnih standardov z zahtevo po vedenju, ki se ne pričakuje ali zahteva od državljanov nobene druge demokratične države;

  • uporaba simbolov in podob, povezanih z antisemitizmom (npr. zatrjevanje, da so Judje ubili Jezusa, ali obtoževanje Judov obrednega žrtvovanja krščanskih otrok), za označevanje Izraela ali Izraelcev;

  • iskanje vzporednic med politikama sodobnega Izraela in nacistične Nemčije;

  • prelaganje odgovornosti za dejanja izraelske države na celotno judovsko ljudstvo.

 

Antisemitska dejanja so kazniva, če so kot taka opredeljena v zakonodaji (v nekaterih državah je na primer kaznivo dejanje zanikanje holokavsta ali širjenje antisemitskega gradiva).
 
Kazniva dejanja so antisemitska, če so bile za tarče napadov izbrane osebe ali lastnina (npr. stavbe, šole, verski objekti in pokopališča), ki so v lasti Judov ali povezane z njimi.
 
Antisemitizem je oblika diskriminacije, ki Judom odreka priložnosti in storitve, dostopne drugim posameznikom, in v marsikateri državi je nezakonit.